O MENI

O MENI

Od nekdaj sem čutila zunanji svet, kot meni nerazumljiv. Ni bil prijazen do mene in ni mi postregel s presežkom sprejemanja. Živela sem nekje na obrobju dogajanja in si tam ustvarila svoj svet. Pravzaprav sem si ustvarila dva svetova, ki si med seboj nista bila niti malo kompatibilna. 

Zunanji svet je zahteval akcijo, dosežke, rezultate in če sem dobro igrala njegovo (moško) vlogo, sem bila deležna želene pozornosti in pohvale. Njegovi zakoni so prinesli kariero, blagostanje in navidezno uspešno življenje. Zunanja vloga ni bila moja, ker se za njo nisem odločila sama, ampak se mi je zgodila. Tako se zgodi, ko v rokah nimaš lastnih vajeti in krmiljenje prepustiš drugim. Naučili so me, da je tako prav in sem (pre)dolgo verjela, da moram utišati notranji svet, katerega glas je bil takrat samo v napoto.

Vse kar ni pristno, zahteva veliko energije. Vloge, ki niso naše, nas izčrpavajo. Biti nekdo, ki ni naša resnica, je kot živa smrt. Ko smo izčrpani, pa nam obenem zmanjka tudi energije, da bi utišali glas notranjega sveta. Ker se vedno bolj oglaša, postajamo vedno bolj razdvojeni. Ko se zgodi oboje, ko sta izčrpana duša in telo (ali kot rečeno notranji in zunanji svet), se nekaj zgodi. Karkoli. Lahko je bolezen, izguba službe, izguba drage osebe, skratka nekaj. Življenje ne miruje. Dolgo opazuje in ker nočemo slišati njegovih opozoril, ki jih pošilja mnogo pred tem, mora poseči tudi grobo, da nas ustavi, umiri in vrne v svojo notranjost.

Danes vem, da je tam vse. Tam se odvija pravo življenje. Vse želje, vse sanje, vsa lepota, vsi talenti so v njem. Tudi vsa toplina in sprejemanje in nenazadnje globoko spoštovanje do življenja, čemur lahko rečem tudi ljubezen. Poimenovanje naše notranjosti lahko poimenujemo z veliko besedami, ki so v zunanjem svetu preveč izrabljene in napačno razumljene, da ne uporabljam več nobene od njih. Vsi knjižni in gurujski bogovi, vesolja, univerzumi, vede, zakoni, pravila, energije, angeli, vile, simboli, talismani in še in še, so me pustili brez konkretnih odgovorov, pa tudi rezultatov. Vse našteto je bilo zunaj in zgolj z branjem in vero v prebrano, nisem mogla poseči v notranjost. Ko je prišel prelom in prišel je postopoma, ko je dozorelo razumevanje o sebi in o svojih močeh, s katerimi lahko ustvarim vse, prav vse, kar si želim, sem vse neuporabno pospravila nazaj v škatlo življenjskega Monopoly-ja. Ko sem dovolila, da spregovori notranji svet, mi je spregovoril o napačnih prepričanjih, o slabi samopodobi, o nezaupanju vase, o strahu pred zavrnitvijo in še mnogo stvari bi lahko naštela. Velik zalogaj ali breme in vsi jih imamo. Razlika je edino v tem ali si to priznamo ali ne. Večina ljudi živi v zunanjem svetu, ker smo ostali, ki stavimo karte na notranji svet, preprosto čudaki. Ko ni več pomembno, kako te označuje zunanji svet, si na pravi poti. Recimo, da hodim po njej, ali bolje rečeno, sem morda šele na začetku in prav resno me zanima, kam me bo vodila in kaj vse tudi naučila.  Prepuščam ji vodstvo, ker ko sem odločala sama, sem bila ves čas na krožnem križišču.  Težka je pot prepuščanja in vere vase. Še težja je pot spopadanja s strahom, ki ni konstruktiven, če ne gre za golo preživetje. Brez tega žal ne gre. Lastno udejstvovanje ob spremembi je edino, ki bo zares prineslo spremembo. Zunanji svet je ne bo. Seveda so okoliščine na katere ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na njihovo dojemanje. To je črno-bela zgodba ali napol poln ali prazen kozarec in je izbira, ki je samo naša. Z roko v roki z zaupanjem vase in vztrajanjem na poti, ki ga ob tem piše življenje, je možno vse. Zunanji svet in lasten ego, bosta naredila vse, da obdržita znano cono udobja, četudi je slaba. Ni pričakovati zunanje podpore, ravno nasprotno, le-ta še bolj otežuje spremembo.  Ta pot ni pot množic in težko je hoditi v drugo smer v katero hodi večina, ker vsi iz večinske poti, kažejo s prstom nate. Lažje je biti del množice, ker ni potrebno izstopati. Za vsako spremembo, pa se mora le-ta najprej zgoditi znotraj nas. Ko kljub strahu delujemo, si upamo stopiti skozi nova vrata, kjer je novo dvorišče z novimi ljudmi. In ti bodo odražali natanko tisto, kar smo znotraj.  Wayne Dyer je v svojem govoru lepo ponazoril to, kar hočem povedati: “Kako lahko pričakujete, da bo ob stiskanju pomaranče priteklo iz nje kaj drugega, kot pomarančni sok? ” Ampak delamo ravno to, stiskamo pomarančo in pričakujemo jabolčni sok. To delamo tudi z življenjem. Do onemoglosti se stiskamo za druge, ožamemo pa le sebe. Če ne sledimo sebi, se ne moremo izraziti drugače od ostalih. Potem smo le kopije drugih. Oponašamo guruje, uspešneže iz best-sellerjev, se učimo o sreči in ljubezni, vendar to so njihova izražanja in njihovo dojemanje, nikakor pa ne vaše. Ni slabo kdaj (ali za vedno) pozabiti na vse kar smo se naučili. Mnogo neuporabnega balasta nosimo, razumevanje življenja in zakonov, ki delujejo v nas, pa zelo malo. Nič vam ni potrebno narediti, le vzemite si čas tišine in bivanja s sabo. Nihče od zunaj ne ve tistih odgovorov, ki jih boste našli v sebi.

Lahko zapišem, naj vas ne bo strah. Vendar strah bo vedno prisoten, ker je vgrajen v nas. Kako upravljamo z njim, pa je vpliv, ki ga imamo preko lastnih odločitev. Lahko je strah prisoten, pa kljub njemu storimo korak naprej. To je največja razlika med množico in vami. To je preseganje toksične kombinacije: “Kaj pa če”. To je akcija, ki premakne iz “bom jutri” na “bom danes!”. Kaj pa če jutri nikdar ne pride? Kdaj naj bi živeli življenje, če ne danes in sedaj? Lahko si ga le želite živeti (množica) ali pa ga živite ta trenutek!   

Na zunaj se odražam s pisanjem vsebin, ki (upam) ponudijo nov način razumevanja sebe in okolice, torej notranjega in zunanjega sveta. To kar preko mene pride v pisano besedo, se najprej napiše v moji notranjosti. Ne sprašujem se več, od kje ta strast in motivacija, preprosto je to del mene. Izkušnje in modrost so (do)zoreli in lahko o njih pišem in ustvarjam  brez pričakovanj po odobravanju ali strahu pred kritiko. Še vedno mi spodleti in modrost na trenutke odpove, a obdobja padanja postajajo vse krajša in verjamem, da jih nekega dne sploh ne bo več. 

Zahvaljujem se posameznikom, ki so me podprli in verjeli v tisto, v kar sama dolgo nisem. Z vso svojo bitjo, jim bom to (vsaj) poskušala vrniti.  Želim si dajati, povezovati, raztrositi dele sebe in s tem polepšati tudi vaše popotovanje po življenjski poti. 

Hvala, da ste me do tu že (pre)brali. Možnosti, da si preberete še več v mojem pisanju knjig in bloga, so na voljo na moji spletni strani v razdelkih knjige in blog

Moja umetniška žilica in moja strokovnjakinja za spletno stran, pa pripravljava spletno darilnico, kjer bodo predstavljeni izdelki mojih rok. Se veselim!

Kako nacrtati srce