PRIROJENO ALI PRIDOBLJENO? TO JE ZDAJ VPRAŠANJE!

Nekoč je nastala beseda in za njo tudi pisana beseda. Z besedami razkrivamo svoj notranji svet in preko njih sporočamo svoja stališča, čustva, mišljenje, odločitve. Sama beseda, v kakršnikoli obliki, naj si bo pisana, risana ali izrečena, je samo beseda. Kdo jo sporočevalec in kdo je poslušalec, komu je beseda namenjena, kdaj je sporočena in kakšne so v tistem trenutku še vse ostale možne okoliščine, pa je stvar trenutka, v katerem se besede zgodijo.


Vemo, da imajo tako pisane, kot tudi izrečene besede svoje prednosti in pomanjkljivosti. Vemo tudi, kako težko je z besedami povedati notranjo resnico in jo ubesediti na način, kot jo razumemo in čutimo sami. Namen besede je sporočanje. Brez sporočevalca in brez prejemnika, je beseda mrtva in ostaja zgolj naučeno znanje. Šele z izražanjem postane “živa”, dobi svoj pravi namen in energijo, ki je prisotna v danih okoliščinah in z njo premikamo stvari, ki so vidne tudi zunaj.

Besede, besede. besede…


Pred kratkim sem se odločila, da se bom pobliže spoznala s “človeškimi pravili”, ki naj bi moje pisanje “popravili” iz zgolj sporočanja, v dovršeno pisano obliko. Naučena novih pravil in zanimivih “tricks and tips”-ov, verjamem, kako bo od sedaj dalje, moje pisanje ne zgolj tekst, ki se bo (kot do sedaj) pisal sam, ko njegova vsebina dozori, ampak tudi mojstrsko dovršena celota, ki bo ob objavi dobivala pohvale, všečke in sledilce. To sicer ni bil nikdar namen mojega pisanja. Pišem, ker je to del mene, tisti del, ki se želi izražati in ni pomemben razlog, če le-ta sploh obstaja. Seveda pa poboža mojo dušo vsaka pohvala ali vsaka toplo izrečena beseda, ki jo lahko razumem, kot pohvalo :). Prepričali so me, da bi mi dodatno znanje koristilo.


Ko sem imela temo za sporočilo “na koncu jezika”, se je “stara Sandra”, neobremenjeno lotila pisanja na način: go with the flow (v prevodu: prepusti se toku). Odstranjene misli in ego, prstom prepustita, da se besede druga za drugo nizajo v vrstice, iz katerih, če to človeško ubesedim, nastane članek ali prispevek za blog ali tudi celotno poglavje v knjigi. Vse našteto, za globje sporočilo bralcu. Napisano delim, ker verjamem, da s tem delam dobro. Verjamem, da lahko, četudi zgolj posamezniku, z upanjem olajšam trenutek. Lahko podarim ure ali dneve zaupanja v svet, ki ni zgolj sovražnik, ki se je zarotil proti nam. Verjamem, da vsak, ki prebere moj način razmišljanja, bolj zaupa vase in dobi novo vzpodbudo, da sledi svojim sanjam. Vse, kar se nam / vam zgodi, ima vedno tudi seme dobrega. To dobro v večini primerov vidimo šele čez čas in ko se ozremo nazaj, se odstre tančica razumevanja in pomen, ki ga okoliščine prinašajo s seboj.
Če delamo z veseljem, potem nismo obremenjeni s končnim izidom. Vendar nas človeški ego vseeno ponese v dvome ali, še bolje, obljube, da bomo z dodatnim znanjem, postali boljši, pametnejši, uspešnejši in še kaj več. Ponovno sem spoznala, da kreativnost, ki izvira iz najčistejšega jedra, ne prijateljuje z egom. Ta subtilnost ne zmore premagati posesivnega človeškega zemeljskega znanja in se zato umakne. Polna novega znanja, zato nisem zmogla napisati niti besede. Močno sporočilo za razmislek, kajne?


Živimo v času, ki zahteva popolnost. Zahteva več, boljše, najlepše, največje. Veljaš z nazivom pred imenom in priimkom. Pomeniš, ko si nakopičen s človeškim znanjem, jeziki, izrazi, formulami. Šele takšen si sprejemljiv. Pozabljamo pa, da nič od tega, kot živo bitje ne (z)moremo, če telo ne bi delovalo. Če se v njem ne bi vsak trenutek odvijale vse telesne funkcije, ki omogočajo, da ta trenutek razmišljaš skupaj z mano, tudi vse posvetno ne bi imelo več nobenega smisla. Nič ni narobe, če / ko znanje uporabljamo za dobre stvari. Naj bo v ozadju pred vsem globina. Če za dejanji stoji dober namen, potem nič ne more biti negativno.


Ne trudi se biti popoln, ker takšen že si. Velika verjetnost je, da ne boš nikdar dovolj dober za svoje starše, šefe, partnerje, sosede, otroke. Komu mar, če tako mislijo? Komu mar mnenje izobraženega kritika? Delaj in se trudi, da iz sebe daš vse, kar lahko, torej sebe in zgolj sebe. Ko si pristen in zares sam svoj, je tudi verjetnost, da ne boš deležen množičnega odobravanja, všečkov, like-ov in komu mar? Ni pomembno, kje bo stala vejica, katera beseda mora stati na prvem mestu in kakšen bo naslov, da bo prebran. Kot tudi nista pomembna oblika in slika, da iz sebe sporočita tisto, kar si želiš sporočiti ti. Obleka in pričeska nista nujno skladna z notranjostjo. Običajno sploh nista. Ne skrivaj se za svetom, ki trdi, da ve kaj je prav in kaj je dobro zate. Ti si svoj svet v velikem svetu in si kot njegov del povsem neodvisen. “Veliki svet” ima svoja pravila, ki so rezultat človeka in ni on tisti, ki poganja tvoje srce. Tvoj svet pa je tvoje neokrnjeno jedro, ki te ohranja v življenju in njegova pravila so svoja lastna. V njem je vse, kar potrebuješ. Odgovori bodo prišli, ideje se bodo porodile. Ob pravem času (iz)veš, kaj moraš storiti. Prepusti se in zaupaj intuiciji, ki je največja diploma najboljše univerze.
Predvidevam, da je v tem prispevku ogromno napak, vendar je sporočilo oddano na moj način in napisano brez posnemanja uveljavljenih avtorjev. Tako doživljam in tako sporočam. Obenem pa, povsem preprosto, močno verjamem v vse napisano. Ob vsem priučenem, nikoli ne pozabite na prirojeno. Naj bo to zadnje vedno v ospredju. Čestitam za pogum!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.