ŽIVIŠ V DVEH SVETOVIH?

Kaj moraš vedeti o svojem notranjem in zunanjem svetu?

Ne moreš si podrediti njunih zakonov, lahko pa vplivaš s prvim na drugega in spremeniš okoliščine zunanjega sveta.


Življenje vsakega posameznika zaobjemata dva svetova in oba sta resnična. Življenje se odvija na obeh straneh kože, notranji in zunanji in prav tvoja koža je ločnica med obema.
Na zunanji strani se odvija življenje, ki je pogojeno z zakoni človeka in kljub napredku in modernizaciji, še vedno tudi po zakonu narave. Če razmišljam, kdo bolj vpliva na drugega, bom dala prednost naravi, ker verjamem, da le-ta na koncu vedno zmaga in to tudi pokaže. Drži, da človeštvo do skrajnosti preizkuša njene meje in da je njen upor v svetu zelo viden, pa vendar poglejva, kako si ti – Človek, lahko obetajoče dejaven zase in za tvoj – svoj svet.


Vesolje ni produkt človeka in človek ne pozna vseh njegovih zakonov. To je dobro, kajti človek si v istem hipu zgolj podredi prepoznane zakone in jih uporabi v svoj prid ne glede na posledice. Narava je velika učiteljica, zato bi bilo potrebno z njo sodelovali, ne pa ji nasprotovati v njenih zakonih. Tudi Življenje, ki se giba in vibrira in ga opazujemo ali čutimo, je skrivnost, ki ima svoje zakone. Zakaj mislimo, da lahko načrtujemo zunanje življenje, ko pa niti ena sama stvar nima svoje garancije obstoja? Življenje je minljivo in neprestano kroži. Življenje je rojstvo in smrt. Narava je poletje in zima. V tem večnem kroženju si danes tudi TI. Ravno ta krog ti omogoča, da obstajaš. Obstajaš danes, v tem trenutku in to je edino, kar z gotovostjo lahko trdiš, da imaš in je resnično. Tvoj obstoj je viden in otipljiv, ker imaš telo, ki je pojavna oblika življenja.
Telo poznaš, saj je tvoje, čeprav še zdaleč ne poznaš vsega. V njegovi snovni pojavnosti ga vidijo tudi drugi. Nihče pa nima vpogleda v vse kemične in druge reakcije, ki se nezavedno odvijajo v tebi, medtem ko bereš prispevek mojega bloga in so z eno besedo: čudež. Ko so usklajene in vse opravljajo svojo dovršeno funkcijo, si zdrav in živiš. Samo ena reakcija je lahko napačna in poruši se tvoje celotno ravnovesje. Kako ne bi bil hvaležen, da si danes ok? Zahvali se telesu, ker deluje v vsej svoji polnosti.


Seveda pa v telesu nimaš zgolj kemičnih spojin, imaš tudi “komandni stolp”. To niso samo možgani, ki opravljajo proces pomnenja. Povezujejo vse, kar se naučiš in izkusiš in na podlagi poznanega reagirajo na zunanje okoliščine. Obstaja “center”, kjer se odvija čutenje. Ko se fizična bolečina prenese v možgane, lahko pojasniš kje in kako te boli.

Kako pa te “boli” zavrnitev? Te boli v možganih? Kje te “boli”?

Znanost ne zna pojasniti, kateri človeški organ čuti čustva. Za ta pojav ali organ nimamo pojasnil niti ustreznih besed. Pravimo sicer, da nas boli srce ali nas boli duša. Da čutimo težo, kot bi nosili resnično breme na ramenih. Povemo tudi, da nas “stiska v prsih”. Kaj je torej tisto, kar nosimo in kar občutimo kot pritisk in stisko? Tega ne znamo pokazati s prstom, ne znamo kirurško izrezati, ne znamo natančno razložiti, vendar vse to obstaja.


To je svet, ki se odvija na notranji strani kože. Povsem tvoj je in samo ti imaš možnost polnega dostopa. Nihče drug ne more občutiti enako kot ti. Podobnosti so možne, nikakor pa ni popolne enakosti. V tem svetu si samo ti gospodar sebe in tvoj notranji svet je tvoja največja zakladnica. Zakaj zakladnica? Poleg tega, da čutiš, tudi misliš. Tudi misli so samo tvoje in ti odločaš kakšne naj bodo. Lahko se jim predajaš, lahko pa jih tudi spreminjaš. Kakršnekoli že so, poganjajo tvoja zunanja dejanja in vplivajo na stanje zunanjega sveta. Oba svetova se dogajata v času in prostoru, ki ga lahko dojemaš s čutili in predstavami, ki jih imaš o svetu. Vidiš, kako resnična sta oba, čeprav je eden viden in drugi povsem neviden? Kakšna pa je resnična povezava med njima?


Misli so energija, kot je energija vse kar obstaja. Vse misli vibrirajo v zunanji svet in večina njih, se odvija brez naše zavestne kontrole. Radi imamo kontrolo, ker nam ponuja varnost. Vendar iskanje varnosti zunaj sebe je Sizifovo delo. Sizif pa se umakne ob zavedanju, da je možno, edino resnično, in potrebno, kontrolirati lastne misli. Vse kar je zunaj, je izven možnosti nadzora. Sprememba zunanjega je možna šele takrat, ko spremeniš svoje misli in čutenje – torej svojo notranjost. V tem kontekstu ni mišljena sprememba naravnih in človeških zakonov, ampak sprememba okoliščin, na katere pa je možno vplivati ravno z mislimi in občutki.


O mislih, ki zapolnjujejo notranji svet, moraš vedeti tri dejstva:

  • Kako razmišljaš o sebi – KDO SI in KAJ SI (verjameš, da si npr. sposoben ali nesposoben).
  • Kako se odzivaš na vse kar prihaja od zunaj (npr. ko ti nekdo reče, da si nesposoben te to vznemiri in omaje tvoje zaupanje vase, ki verjetno ni najbolj trdno, če te je lahko vznemirilo).
  • Kakšen pomen pripisuješ ljudem, dogodkom, besedam – vsi lahko nate vplivajo pozitivno ali negativno, kajti v vseh je seme obeh. Ker ima tudi deževen dan svojo lepoto in vsaka pomlad prežene zimo. Ker je v vsakem koncu začetek novega in v začetku novega tudi začetek konca.

Sedaj že veš, da ni kriva usoda ali tvoj priimek ali tvoja izobrazba, da sta svetova kakršna sta. Občutiš ju tako, kot so naravnane tvoji misli. Tvoje čutenje k sebi privablja samo tisto, v kar verjame. Če verjameš, da nisi vreden boljšega, bo “tisto boljše” vedno izven dosegljivega. Zunanji svet je samo posledica notranjega sveta. Ko to veš, nima smisla gledati okrog sebe, ampak zgolj vase! Varnosti ni zunaj, ampak je znotraj. Prava resnica živi samo v tvoji notranjosti.

Naj bo tvoj zunanji svet le posledica notranjega in ne obratno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.