Vprašanje iz knjige ENCIKLOPEDIJA VPRAŠANJ, KAKO DO SVOJIH SANJ? Ali veš, da so sanje iz otroštva najbolj pristne in zato najbolj resnične?

Ko pride dan, ko bi najraje potegnil rjuho čez glavo in na ta način počakal, da mine, je treba storiti samo eno stvar. In ta je…potegniti rjuho čez glavo in čakati, da mine!! Ha ha. Ne bo šlo tako zlahka.
Problem, kakršenkoli že je, je povsem zemeljski. Nastal je tukaj, v tem zunanjem svetu v katerem si. Ker življenje, ki teče ob tebi nima enakih pravil kot ti. Ko hočeš ti, on noče. Ko hoče on, takrat nočeš ti. Tu vmes, med TI in ON nastaja polje trenja. To polje ni nič drugega, kot prostor, kjer se ustvarjajo spremembe. V tem polju se odvija ves odpor, ki nastane, ko nas zunanji svet potiska iz cone udobja. Tako lepo in varno je živeti v tej coni. Tudi če ti jemlje svobodo, ubija tvojo kreativnost, te duši v dnevih, ki so si vsak dan enaki. Dan za dnem in kar naenkrat je vse mimo. Ampak tega nočemo! Radi bi živeli, dihali s polnimi pljuči in se udejanjali v stvareh, ki so smisli našega življenja.
Tako zveni teorija. Ki pa je nikdar ne spraviš v življenje izven sebe, če z rjuho čez glavo čakaš, da bo jutri boljši, kot danes. Si danes živ? Si zdrav? Če dihaš in ti bije srce in si v topli postelji in si celo že pojedel zajtrk, kaj ti preprečuje, da odvržeš rjuho, vstaneš in vprašaš svojega notranjega otroka nekaj vprašanj?

Drži, tvoj notranji otrok OBSTAJA.


Najprej naj ti pove, kako se počuti s teboj, ko ga gostiš z vsemi negativizmi, ki so ti jih povedali o tebi. Ti pa pričakuješ, da boš slišal nekaj lepega. Še več, pričakuješ, da ti bo vedno podal odgovor na tvoja vprašanja, medtem ko mu “rjuha” preprečuje, da bi izrekel besedo. Ko pa dobi trenutek (vsake toliko časa pa se malo sprostite), pa mu očitate, da previsoko leta in da so njegove ideje za vas povsem izven vašega dosega.


Si že ugotovil, kaj delaš? Hočeš in nočeš obenem. Strah te je, ampak nič ne boš ukrenil. Gledaš okrog sebe in vsi so tako srečni. Naj te potolažim. Nič bolj niso srečni od tebe. Tvoj problem je enak 99% prebivalcev našega planeta. Razlika je v tem, da si danes to lahko priznaš in vso “krivdo” (čeprav te besede ne maram in je zato v navednicah) pripišeš sebi (če seveda to bereš, kot odrasla oseba). Vso takšno zgodovino pusti v preteklosti, ker je ni več. Tvoj otrok pa še vedno živi. Zdaj pa ga nežno prebudi in ga odkrij, naj končno zagleda svetlobo dneva. Ko se bo navadil na svetlobo, ker predvidevam, da je večino časa preživel v temi in pretegnil svoje zakrnele ude, ga pa le povabi v svoje življenje. Za začetek naj bo le opazovalec in naj samo ocenjuje kaj počneš. Sčasoma pa bo postal tvoj pomočnik in tvoj zaveznik.
Za danes bo dovolj že zavedanje in opomin na naš notranji glas, otroka ali intuicijo, kar vam je bližje za razumevanje. Zgolj ozavestite, da obstaja in ga večkrat na dan pohvalite. Ni brez veze, ker je v njem skrito vse, kar potrebuješ za uresničitev svojega poslanstva. Jutri pa ga vprašajte, kakšne načrte je imel z vami, ko ste bili še otrok.


PS – pišem v moški osebi, da ne ponavljam obeh spolov skozi tekst, vse napisano pa enako velja za oba spola in je namenjeno obema spoloma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.